Ali večina lastnikov psov v Sloveniji v resnici krši zakon

Sredi novembra je v veljavo stopila nova zakonodaja, ki prepoveduje privezovanje psov v domačem okolju. Vsaka trajna namestitev psa na privezu, kot so verige, vrv ali vodoravno vodilo, je tako prepovedana, za kršitelje pa so predvidene globe v višini do 1.600 evrov.

Psi so namreč po pojasnilih pristojnih družabne živali, ki potrebujejo gibanje, stik z ljudmi in okoljem ter primerno zavetje. Dolgotrajno privezovanje pa jim tega ne omogoča, so poudarili na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).

Nova ureditev, ki je bila sprejeta z novelo zakona o zaščiti živali, pa občutno zvišuje tudi kazni za lastnike psov, če na javnem mestu pes ni na povodcu. Če so se prej globe za lastnike psov, ki niso bili na povodcu, gibale med 200 in 400 evri, so se zdaj zvišale na od 600 do 1.200 evrov.

Kot so še pojasnili na UVHVVR, je namen zakona zagotavljanje varnosti ljudi, drugih živali in samega psa, dosedanje kazni pa da niso bile dovolj odvračilne. Na javnem mestu mora torej skrbnik zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je ta na povodcu, izjemo pa predstavljajo površine, na katerih ni večjega števila ljudi. "Vsak skrbnik živali mora torej sam znati presoditi, na katerih javnih krajih ni ali ni pričakovati večjega števila ljudi," so ob tem poudarili.

Posebne omejitve veljajo tudi v naravi, zlasti pa v zaščitenih naravnih območjih, kot so krajevni in narodni parki. Zakon o Triglavskem narodnem parku tako na območju parka prepoveduje spuščanje psov zunaj naselij, razen pri izvajanju lova in paše ter pri izvajanju nalog policije, vojske in gorske reševalne službe. Lastniki psov pa morajo upoštevati tudi lokalne občinske ureditve, kot denimo odlok o krajinskem parku Tivoli, ki dosledno zapoveduje, da mora imeti lastnik med obiskom parka psa na povodcu.

Nastane torej precej zmedena situacija, ko pristojni hkrati terjajo dosledno upoštevanje vodenja psov na povodcu ter prepovedujejo stalni privez. Kje se torej psi sploh lahko prosto gibljejo ter kako naj se v tej zmedi orientirajo lastniki? Mnogi lastniki svoje pse namreč na sprehodu v parku ali v naravi, vsaj za nekaj časa, spustijo s povodca.

Pasji park je nepredvidljiv kraj

Prostemu gibanju kosmatincev so tako med drugim namenjene ograjene travnate površine. V večjih mestih po Sloveniji je kar nekaj zagrajenih pasjih parkov, kjer se naši štirinožni najboljši prijatelji lahko prosto gibljejo, a pasji parki niso vedno najboljša izbira. Obstaja namreč kar nekaj raziskav, ki dokazujejo, da so pasji parki mesta, ki predstavljajo večja tveganja za agresivno vedenje med psi.

Kot je za N1 pojasnila Nika Bergant, kinološka vzgojiteljica, specialistka za vedenje in etična pasja inštruktorica ter ustanoviteljica pasje šole Šnof, se v pasjih parkih na običajno precej majhnih zagrajenih površinah srečujejo večje skupine psov.

"Ti psi so različnih velikosti, starosti, imajo različne izkušnje in zmožnosti druženja z ostalimi psi. Če v to primešamo še bolj ali manj potešene pasje nagone, različne pristope skrbnikov k vzgoji in generalno šibko poznavanje pasjih miritvenih znakov, imamo nepredvidljiv kraj, kjer lahko hitro pride do pasjih nesporazumov, ravsov in z njimi povezanih agresivnih vedenj," je pojasnila Bergant.

Ob tem je opozorila na prispevek, ki ga je leta 2023 objavil avtor Daniel Antolec, certificirani trener in svetovalec za vedenje psov. Ta je izpostavil pet alarmantnih vedenj, ki lahko vodijo v spore med psi ter posledično travmatične izkušnje. Lastniki morajo biti tako pozorni na preganjanje, kjer skupina večjih psov lovi enega psa, mobing, kjer se skupina psov odloči nadzorovati gibanje in vedenje enega psa, targetiranje, kjer eden ali več psov izloči drugega psa, ustrahovanje, kjer se eden ali več psov zaletava v enega psa, ga prevrača ali pritiska ob tla, ter lov, kjer pes z nepotešenim lovskim nagonom ta nagon preusmeri na drugega psa.

Kot je ob tem dodala Bergant, sama sicer meni, da so pasji parki lahko dobro okolje za prosti tek psa in raziskovanje, še posebej za tiste pse, ki sicer nimajo možnosti biti varno spuščeni. Vendar pa taka raba parka, tako Bergant, vključuje nekoliko več bdenja nad vstopom v park in dogovarjanja z drugimi sprehajalci.

"Ključno je, da poskrbimo, da ima naš pes stike s psi, s katerimi zmore imeti zdrav stik. To pomeni, da ima na drugi strani psa, ki upošteva njegovo telesno govorico, njegove miritvene znake in prošnjo po vljudnosti," je pojasnila. Ob srečevanju in med igro so namreč pri mnogih psih prisotna močna čustva, bodisi pričakovanje in veselje bodisi zaskrbljenost ali strah, in če je na majhnem območju več takih psov, ki svojih čustev ne zmorejo regulirati oziroma se nimajo kam umakniti, lahko situacija eskalira v spor.

Če psa drugega lastnika ne poznate oziroma niste prepričani, da se bo vaš pes z njim ujel, je najboljše, da ste v pasjem parku toliko časa, dokler ste v njem lahko sami. V prenatrpanih pasjih parkih se nesporazumi pogosto pripetijo predvsem pri vhodu v park, kjer že prisotni psi obkrožijo novega prišleka ter so zaradi vznemirjenega stanja lahko preveč vsiljivi. "Zato pojdite v park, ko je prazen ali ko so v njem poznani psi in ljudje," še svetuje Bergant.

Za pasjo dobrobit ključna možnost prostega gibanja. Povodec skrbi za varnost

Kot je poudarila Bergant, je za pasjo dobrobit ključna možnost prostega gibanja, kjer lahko sami izbirajo, kateri košček trave bodo prevohali, ter ob tem po želji menjajo tempo iz hoje v kas, tek in šprint.

"Variiranje tempa gibanja iz počasnega, sproščenega in vohajočega, do hitrejšega, v loku, cik-cak in v šprint, jim omogoča, da razvijejo mišice na način, ki bo stabiliziral tačke in varoval sklepe. Hkrati pa možnost izbire točke vohanja in prosto raziskovanje poskrbita za miselno zaposlitev," je pojasnila Bergant in ob tem poudarila, da so psi po naravi radovedne živali, ki imajo močno potrebo po raziskovanju, zato je lahko zelo koristno tudi menjavanje okolje, kjer se z njimi sprehajate. Kljub vsem koristim prostega gibanja pa sama meni, da zanj v resnici psa ni treba spustiti s povodca. "Samo daljši povodec moramo prijeti v roke," je dodala.

Kot je pojasnila Bergant, je raziskava, ki sta jo leta 2019/20 izvedla raziskovalca Cristina in Aurélien Budzinski, pokazala, da se psi na 5-metrskem povodcu obnašajo skoraj enako kot psi, ki so spuščeni. Raziskovalca sta v terenski študiji spremljala srčni utrip psov med različnimi tipi sprehodov, tj. med sprehodom na kratkem povodcu, ki je bil dolg 1,5 metra, na dolgem povodcu, ki je meril 5 metrov, ter na sprehodu, kjer pes ni bil pripet na povodec.

Srčni utrip psov se je z vohljanjem znižal, bistveno več pa so vohali psi, ki so bili pripeti na dolge povodce in spuščeni, vendar so oboji vohljali približno enako časa.

"Sprehod na dolgem, vsaj 5-metrskem povodcu omogoča psu primerljiv občutek svobode, kot kadar je spuščen. S to ključno razliko, da omogoča več varnosti za psa in okolico," je pojasnila Bergant in izpostavila, da slednje še posebej velja za mlade in plašne pse ter vse pse, ki iz različnih razlogov nimajo zanesljivega odpoklica.

"Povodec predstavlja varnostni pas in poskrbi, da pes ostaja sebi in okolici varen, hkrati pa mu omogoča raziskovanje," je še poudarila kinološka vzgojiteljica, ki sama sicer zagovarja, da bi vsak pes moral imeti večkrat na teden možnost prostega gibanja na pet- do desetmetrskem povodcu. Brez povodca pa je pes lahko le v primeru, če ima zanesljiv odpoklic ter ko je na lokaciji, kjer ni moteč za druge sprehajalce in pse ter ne povzroča stresa gozdnim živalim.

Dobre prakse iz tujine

Medtem ko je v Sloveniji nedavno v veljavo stopila nova zakonodaja, ki za spuščene pse predvideva strožje kazni, pa so nekatere evropske države že pred leti k problematiki pristopile bistveno bolj konstruktivno.

Kot vzoren primer dobrega ravnanja je Bergant izpostavila Nizozemsko, kjer so vzpostavili obsežno mrežo velikih pasjih parkov in t. i. losloopgebieden, tj. označenih con, kjer psom ni treba biti na povodcih. Lokacije con so zbrane na spletni strani, lastniki psov pa jih lahko poiščejo tudi na aplikaciji.

Problematika kletk v stanovanjih ostaja nenaslovljena

"Situacija na področju zaščite živali pri nas je nekoliko paradoksalna, ker rešuje en problem, ustvarja pa drugega," je bila ostra Bergant. Kot je dodala, je sicer prepoved privezovanja psov nedvomno korak naprej, vendar pa bodo nekateri psi zaradi strahu lastnikov pred kaznijo obsojeni na metrski povodec ali kaotični pasji park.

Kot je bila še jasna kinološka vzgojiteljica, zakonodaja sicer naslavlja problem, a ne ponuja rešitve. "Ni jasnih smernic in izobraževanj o potrebah psov, izpostavljene so le omejitve za skrbnike," je pojasnila in dodala, da bi zakonodaja morala vključevati tudi obveznosti za občine, denimo da zagotovijo ustrezne prostore za varen izpust psov, ter promocijo dolgih povodcev kot kompromisa med varnostjo in potrebami psov.

"Poleg prepovedi privezovanja psov na verige bi bilo smiselno pogledati tudi na področje izobraževanja o psih, ki so vsakodnevno zaprti v boksih znotraj stanovanj," je pojasnila sogovornica. Problematika dolgotrajnega zapiranja psov v hišne bokse namreč še ni bila zares naslovljena, gre pa za prakso, ki prav tako negativno vpliva na razvoj mladička ter na psihofizično dobrobit psa.

Sporno prakso so nekatere države, denimo Švedska, Norveška in Finska, že prepovedale, pri nas pa pravega dialoga o tej temi še nismo načeli, je še poudarila Bergant in zaključila: "Zaprt boks ni varen prostor, pač pa kletka, ki je za skrbnika lahko priročna, za psa pa škodljiva."